Ze od najzgodnejsih casov so se igle in niti uporabljale za izdelovanje okrasnih umetnin. S clovekovim razvojem so se razvijale tudi njegove rocne spretnosti: uvajal je nove vzor-ce, izumljal nove vbode in petlje, predel nova vlakna in niti ter tkal vsakovrstne materiale. V srednjem veku so se rocne spretnosti tako mocno razvile, da so imeli vezenine za obliko umetnosti, celo visjo kot slikarstvo. V renesansi so rocna dela vseh vrst, vkljucno s cipkami, izdelovali z neverjetno vztrajnostjo. Prikazovala so domisljijske, literarne in sveto-pisemske prizore. Tako visoko so jih cenili vse do srede 19. stoletja, potem pa so se pojavili stroji. S prihodom strojev je zivljenje postalo na splosno lazje. Blago so zdaj lahko kupili v trgovini in ga ni bilo vec treba tkati doma. Prav tako ga ni bilo vec potrebno rocno okrase-vati, saj se je razvilo tiskanje vzorcev na tkanino. Pocasi so iglo odlozili na stran in rocne spretnosti, ki so bile v preteklo-sti vsakdanjost, so postale redkost.... Это и многое другое вы найдете в книге Enciklopedija Rocnih Del (Judy Brittain)